Misel, da sveta ni mogoče povsem obvladati ne miselno ne praktično, je trivialna. Enako trivialno je tudi dejstvo, da človek svet kljub temu nenehoma poskuša obvladovati. Resničnost s svojimi izzivi, čari, stiskami in nadlogami je dovolj »vsiljiva«, da se posamezniki in družbe z njimi vsak dan in nenehno »spopadamo« in jih skušamo tako ali drugače obvladati (v nepregledno številnih in različnih pomenih te besede). Skratka: ves čas poskušamo obvladati tisto, česar ne moremo. In tu sledi še tretja trivialnost: naše želje in napori, radosti in skrbi so bolj ali manj povezani s tistim, kar doživljamo kot svoj svet in ne kot neko abstraktno, pojmovno celoto brez barve in okusa, brez teže in oblike. Kje pa so postavljene meje tega sveta, pa je že manj banalno vprašanje – ne zgolj zaradi tega, ker se te meje razlikujejo od družbe do družbe in se spreminjajo celo v okviru posameznikovega življenja, temveč zlasti zato, ker je z njimi določeno, kako človek dojema samega sebe, kako se vede do...