Po triletnem obdobju slovenskih taborov 1868–1871, največjega Vižmarskega smo se spominjali prav v teh dneh, je prišlo v slovenski politiki do precejšnjih sprememb. Po nekajletnem strahotnem nemškem pritisku, ki ni nikoli popustil in je na koncu monarhijo razgnal, je za časa Taaffeje (1878–1893) prišlo do neke omilitve. Z nastankom vrste slovenskih inštitucij, zlasti razmahom zadružnega gibanja, je prišlo do notranje krepitve slovenske samozavesti. Končalo se je z nastankom slovenskih političnih strank. Z njim je bilo konec takrat evropsko zastarelega slogaštva, pomenile so politično normalizacijo Slovencev. Množična politična zborovanja, kot so bili tabori, so nadomestili veliko manjši in zgodovinsko neprimerljivo manj pomembni predvolilni shodi. Kljub vsemu pa je temeljno sporočilo leta 1848 in taborskega gibanja Združena Slovenija ostalo nepresežno in celo najhujša politična nasprotja so se glede nje razlikovala v iskanju različnih poti za njeno realizacijo.
Majniška deklarac...