Namen tega članka ni toliko resentimentniška replika na enega od kroničnih protikrščanskih delirijev gospoda Iztoka Simonitija, kolikor je ekskurz v duhovno zgodovino in kulturologijo, saj je nedavno nekaj njegovih spisov našlo pot na uradno spletno glasilo Društva slovenskih pisateljev Vrabec anarhist. Ker gre za povsem brezplodno polemiko o vprašanju splava, bom tule čim bolj sintetično povzel vsebino odgovora gospoda Simonitija na članka, ki sta ju o tej temi v Vrabcu anarhistu, se pravi v literarnem glasilu, objavila Luka Benedičič in Tadej Rifel.

Pozivanje k dialogu?

V svojem utečenem patetičnem slogu gospod Simoniti osebe (to je človeška bitja!), zoper katere je uperil svojo polemično ost, že uvodoma označuje takole: »… v republiki (javnosti) se mora slišati govor cerkvenih in laičnih klerikalcev, nasprotnikov pravice do splava, mizogincev, konzervativcev, hipokritov, oprtih na učenje – monoteizem –, ki je v osnovi sovražno demokraciji …«, ljudi, ki jih sice...