Odkar pomnim, je imela stara mama naročeno Ognjišče. Tudi Družino, a kot fantička, ki se je komaj dobro naučil brati, me je zanimalo le prvo. Zaradi Indijančka. Ko je revija prišla, sem jo odprl (na koncu, seveda), pogledal Indijančka in končal z »branjem«.

Z odraščanjem sem začel brati še kaj drugega: najprej vice, potem odgovore na vprašanja, predstavitev glasbenika ali skupine, pa pismo meseca. Sčasoma sem prebral skoraj vse.

Danes se mi zdi, da sem odraščal z Ognjiščem. Občutek imam, da brez t. i. verskega tiska ne bi posrkal mnogih verskih resnic, verske prakse, krščanskega pogleda na življenje, svetega. Hvaležen sem stari mami, da je bil vedno pri hiši.

Ko sva si z ženo ustvarila družino, sva kmalu začela kupovati oboje – Družino in Ognjišče. Priložnostno, v cerkvi. Sedaj imamo oboje naročeno, pa še Božje okolje in Besedo med nami. Opazila sva, da kdaj pa kdaj revije vzamejo v roke tudi otroci. Sedaj tudi vnuki. Indijančka seveda.

Morda se z...