Ko sem bil mlajši, sem bil sveto prepričan, da je najboljši tisti pisatelj, ki si izmisli z resničnim življenjem najmanj povezano zgodbo. Nikakor mi ni šlo v glavo, kako da nekateri literarni zgodovinarji tiščijo v prve vrste ljudi, ki niso vse življenje počeli nič drugega kot obnavljali zgolj tisto, kar sem jim je res zgodilo. Še na fakulteti sem vihal nos nad Lojzetom Kovačičem. Njegova boleča doživetja iz otroštva se mi pač niso zdela snov za pravo literaturo.

Šele pozneje sem ugotovil, da lahko človek kaj pametnega verjetno pove zgolj o tem, kar je sam doživel ali se ga je vsaj dodobra dotaknilo. Doumel sem tudi, da to morda še posebej velja za doživljanje duhovnih vsebin. Zato se spodobi in je pravično, da na začetku tega besednega popotovanja, ki naj bi menda trajalo dalj časa, bralke in bralce opozorim na nekatere temeljne gradnike svoje »verske socializacije«, če naj se izrazim nekoliko učeno. Povedal sem, da sem se sorazmerno pozno ločil od predstave o zmajih in ča...