Pogovarjala sem se z gospodom, približno mojih let, profesorjem, ki se po upokojitvi in ženini smrti veliko ukvarja s prostovoljnim delom. Kot prostovoljec dela na čisto drugih področjih, kot je delal poklicno. V to vlaga veliko svojega časa, pa vedno znova tudi svojega denarja, saj mu prostovoljne organizacije, za katere dela, nikoli ne morejo povrniti vseh stroškov, ki jih ima. Za vožnjo, za udeležbo na raznih seminarjih in veliko podobnega. Ampak to ga sploh ne moti. Zaveda se, da s prostovoljnim delom sam ogromno pridobi, da ob tem kot človek dozoreva in to se mu zdi sedaj, ko je vedno starejši, najbolj pomembno. Z vsemi, ki jim pomaga, se počuti zelo povezanega in vedno bolj je prepričan, da je zelo težko reči, kdo komu bolj pomaga. On ljudem v stiski ali ti ljudje njemu. Morda on pri tem dobiva več.

Omenil je tudi, da je pred kratkim naletel na knjigo v angleščini, ki je nosila naslov Patološki altruizem. Naslov ga je zelo pritegnil, ker take vrste egoizem pogosto sre...