Pred nekaj tedni sem se mimogrede – lahko bi rekla, da iz navade – ustavila v cerkvi. Ne v katerikoli, pač pa v tisti, v kateri sem se nekaj let nič kaj mimogrede (a sčasoma iz navade) ustavljala skoraj vsako jutro pred poukom. Včasih sem na stol v zadnji vrsti na levi sedla z jasnim namenom: da bi prosila, se zahvaljevala, jokala, iskala, uživala v tišini, se smejala, občudovala, spraševala, se pogovarjala … Tu in tam pa nisem čisto vedela, kaj me je prineslo. Preprosto sem prišla, včasih le z besedami: »Živjo, Jezus!« Včasih sem bila vesela, da je še kdo tam.

Kdaj me je to neskončno motilo. Občasno sem prišla z bralnikom in molila hvalnice. Nekajkrat se nisem mogla zbrati zaradi orgel …, a je bilo vseeno prijetno. Zgodilo se je tudi, da nisem čutila ničesar. Neredko. Pozimi je bilo temno, tu in tam je kdo prižgal katero od luči. Prvi znak bližajočega se pomladnega navala testov je bilo jutranje sonce ... Nikoli se mi ni zdelo, da bi se tam dogajalo karkoli posebnega. Pre...