Ali gremo h koncu religij? V baru Tivoli v Trstu sem sedel ob kavi s kolegom, naravoslovcem. Bil je starejši človek, nekoč vojak avstrijske vojske v prvi svetovni vojni, katere konec je doživel med boji na italijanski fronti na Piavi.

Govorila sva o marsičem, med drugim tudi o usodi religij. Kolega se mi ni zdel veren, a tudi protiversko razpoložen ne.

»Bral sem nekoga,« sem rekel, »ki je zapisal, da lahko v tem tisočletju pričakujemo konec religij.« Kolega je povsem mirno pripomnil: »Religij bo konec, ko bo konec človeka.«

Razumel sem, da se mu zdi potreba po religiji v človeku prirojena. Lahko rečemo tako: žival in drevo imata tako rekoč vegetativno dušo, človek pa ima zraven še duha, zmožnega inteligence in svobode, se pravi z zrnom absolutnega v sebi.

Kakšno vlogo igra v človeku duhovni element, nam dokazuje že politična zgodovina. Denimo na primer razmah islama, ki ga brez vere ni mogoče razumeti, križarske vojne, 30-letna vojna itd. Odveč bi...