V prvi dobi krščanstva, ki je bilo zaznamovano s krvavim pričevanjem za vero, ko je veliko mučencev s svojim življenjem pričevalo za Kristusa, je zbiranje ob Gospodovem oltarju pomenilo resnični vrhunec njihovega življenja. Ob oltarju so bili deležni istega telesa in iste krvi Gospoda Jezusa, iste vere. Tam so vedno znova našli svojega Gospoda in se ga tam naučili še bolje spoznavati. Spominjali so se Jezusove daritve na križu in hkrati odkrivali pravi smisel življenja. V Apostolskih delih piše, da so bili kakor eno srce in ena duša (Apd 4,32) in v tem so okušali bogastvo moči, ki ga je prinašala bratska in sestrinska ljubezen.

Obhajanje evharistije, Jagnjetove večerje je bil močen in odličen čas vsega njihovega krščanskega življenja, ki jim je vsem prinašal vedno novo utrditev, pridobivanje velikodušnosti in apostolske gorečnosti. Danes žal ni več tako. Kje so vsi tisti kristjani, ki so že sprejeli vero, bili krščeni, bili pokopani s Kristusom v smrt in z njim vstali? Zak...