Dragi ata! Zdaj, ko si odšel v naročje nebeškega Očeta, gledam na sled tvojega življenja, ki si jo pustil za seboj. Čim bolj razmišljam, več je ugank, ki ne zdržijo človeške logike.

Tvojega rojstva se pravzaprav nihče ni veselil, saj kot nezakonski sin nisi bil zaželen, še manj načrtovan. Ti pa si se vsakič razjokal od veselja ob rojstvu, tudi ko smo ti že petnajstič povedali, da si postal dedi. Ko si nazadnje slišal, da je na poti šestnajsti, si ganjen rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika v miru …«

Odraščal si brez očeta, brez njegove osebne bližine in potrditve, brez njegovega ponosa, spodbudnih besed naklonjenosti in podpore. Ti pa si nam kljub fizični daljavi, ki jo prinese pilotska služba, vedno znova pisal, da nas imaš rad in da nas pogrešaš. Kolikor si mogel, si nam hotel biti blizu.

S petnajstimi leti si šel od doma v vojaške šole, v skrajno protiversko okolje. Namesto da bi v tebi zatrli čut za dobro, lepo in pravično, si se le še bol...