Biti duhovnik je poseben poklic. O njem se veliko govori in piše. Pri mašniškem posvečenju škof prosi: »Vsemogočni večni Bog! Ti daješ časti in deliš vsa dostojanstva …, podeli tem služabnikom dostojanstvo mašni­štva.« In v nagovoru jim naroča: »Vaš nauk naj bo torej Božjemu ljudstvu hrana, vaše zgledno življenje bodi vernikom vir veselja, da boste z besedo in zgledom gradili hišo, ki je Božja Cerkev.« Kako smo tedaj razumeli te besede? Gotovo drugače, kot jih razumemo po mnogih letih. Tedaj smo bili brez izkušenj, ki jih navrže le življenje. Zgodi se tudi to, da se posvečenemu to dostojanstvo kdaj zamegli, zbledi, ga posvečeni zavrže, ali pa mu je odvzeto, kar se zadnje čase dogaja, tudi med samimi vrhovi Cerkve. Dejanje, ko je posvečenemu odvzeto »dostojanstvo mašništva«, je težka zadeva. Biti izključen iz »duhovniškega zbora«! Duhovniški poklic ni primerljiv z nobenim drugim, zatrjuje psiholog Igor Areh.

Ob posvečenju prejme posvečeni služabnik Cerkve tudi poslan­stvo, d...