Ko odpremo vrata evtanaziji, smo odprli vrata nečemu, čemur ne vidimo konca. /.../ Kako omejen je bil splav na samem začetku sprejemanja takšne zakonodaje in kam smo prišli danes, ko države, ki se ponašajo z neko civiliziranostjo, naprednostjo, razvitostjo, demokratičnostjo, sprejemajo zakone, v katerih je dovoljeno splaviti otroka vse do rojstva in celo, če se živ rodi, pa bi ga lahko rešili, mu pomagali, da v polnosti zaživi, ga pustijo umreti. Kje smo od tistih začetnih obljub, da bo to samo pomoč v nekih kriznih, skrajnih primerih. Prišli smo do morjenja otrok, ki se rodijo. In kje se bo končalo? Ne verjamem, da tukaj. Z evtanazijo bi bilo nekaj podobnega. To pomeni odpreti vrata nečemu strašnemu, ker ne splav ne evtanazija nista nič dobrega in kdor bi rad prikazal, da je to nekaj dobrega, manipulira z ljudmi, njihovimi čustvi.

Eden ključnih problemov sodobnih ideologij in filozofij je prav v tem,...