Kulturno-duhovna razsežnost pariške katedrale

Ko so v pariški stolnici Naše ljube Gospe za božič l. 1886 dečki pri večernicah zapeli Magnifikat, je francoski pesnik Paul Claudel slonel pri stebru s srednjeveškim Marijinem kipom. Kasneje je pripovedoval: »Srce se mi je paralo ob podoživljanju nedolžnosti, ob dojemanju večnega Božjega otroštva, ob razodetju, ki ga ne morem izreči.« Potem se je rad vračal k temu stebru in znova zapel: »Poldne je. Vidim, da je cerkev odprta. Moram vstopiti. Jezusova Mati, ne prihajam k Tebi, da bi molil. Ničesar nimam, kar bi Ti lahko poklonil, in ničesar Te tudi ne maram prositi. Prihajam, samo da bi Te gledal …«

Mladeniška pesniška duša je izrazila tisto, kar občuti vsak romar ali tudi samo obiskovalec tega svetega hrama: hkratno vzvišenost svetlobe v arhitekturi in lepoto njene skladnosti ter milino...