»Velika noč s svojim tridnevjem ne odpravlja nobenega križa, daje pa vsakemu križu smisel in pomen.« Misel iz velikonočnega voščila škofa Jurija Bizjaka je letos še posebej nagovarjala. Ko je v ponedeljek velikega tedna zagorela streha katedrale Notre Dame, se je za nekaj dolgih ur zazdelo, kot da je svet obstal. Niso goreli le les, opeka in kamen, pred našimi očmi je pod ognjenimi zublji izginjal simbol krščanske Evrope. Hkrati z gorečo gotsko arhitekturo so svet obšli posnetki množice, ki se je zgrinjala v neposredno bližino katedrale: v soju ognja so prepevali Marijine pesmi, molili, jokali. Prišla sta tudi francoski predsednik in pariški nadškof in se – morda prvič v življenju – sočutno objela. »Sredi nesreče je prišla tolažba,« se je še isti večer na spletu oglasil duhovnik Branko Cestnik: »Začutil sem, da spet prvači edinost človeškega rodu, ki vztraja v hrepenenju po lepem in si deli bolečino, ko nekaj lepega izginja v plamenih. Spet prvači k presežnemu nagnjena človeška nara...