Bilo je obdobje, pred leti, ko mi je služba postala veliko breme. Raznovrstna majhna in večja ponižanja so se nakopičila do te mere, da sem že fizično težko prestopil prag delodajalca. Najteže pa se je bilo srečati z osebo, ki me je prizadela. Dnevi in tedni so se zlivali v sivino z občutkom, da ni rešitve.

»Moj Bog, zakaj?« sem spraševal. »Kako naj grem naprej? Kako lahko premagam to sovraštvo in brezizhodni položaj?« Vprašanja so se prelila v prošnjo: »Pomagaj mi! Pomagaj mi, da ne bom sovražil, da bom znal imeti rad, da bom to osebo lahko pogledal s čistim srcem, s tvojim pogledom, s tvojo ljubeznijo.«

Molitev in dnevna maša sta bila temelja, na katerih sem lahko v srcu izrekel besede blagoslova. Bolečino in strah sem izročil Njemu in služba je začela postajati lažja, še več. Med pogovorom sem lahko (v mislih) blagoslavljal: »Gospod Jezus Kristus, blagoslovi …, ti veš, zakaj ..., nakloni svojo milost …« O, kakšno svobodo sem doživel v naslednjih dneh. Ko stopiš...