Na veliko soboto sta dveletna hči Lucija in leto starejši Nik molila ob božjem grobu

Velikonočna vigilija je. Velika sobota. Z dvoletno hčerko Lucijo sva prišli v dvorano božjega groba. Tišina in tema je v njej, sami sva. Sedem na stol, ona pa v moje naročje. Sediva in tiho zreva v podobo, ki je pred nama. Na tleh leži razpelo, za njim je božji grob s kipom mrtvega Jezusa v njem, nad njim monštranca z Najsvetejšim. Nežna luč osvetljuje »vse tri Jezuse.« Umirim se in čutim, kako se umirja tudi ona. Nenadoma skozi prst v ustih zašepeta: »Bogi Jezus.« Nisem je razumela, zato še enkrat ponovi: »Bogi Jezus.« Vprašam jo, če bi šla rada bliže, da bi se ga dotaknila. Prikima, mi zdrsne z naročja in mi poda roko. Ustavi se pred križem, pade na kolena, nagne glavico in z vso nežnostjo, ki jo premore njena duša, poboža Križanega po glavi. Nato opazi rane in kri, ki jih ima na rokah in nogah. »Glej, kri teče,« reče in čutim njeno stisko. Kar malo na jok ji gre. Zato jo vprašam, če bi g...