Potožim, da nimam časa za pisanje. V odgovor slišim: »Saj si na porodniški, ne?« Pojavim se na pevskih vajah. Vprašajo me, kje imam otroke. Zamudim se na kulturnem dogodku in po glavi dobim: »Otroci so prvi, veš!«

Saj vem, da bi si morala odebeliti kožo, pa vendar sčasoma ne morem mimo ponavljajočega se sporočila: »Daj že enkrat na stran svoje ustvarjalne podvige in se posveti družini. Saj si to vendar izbrala, a ne?«

Misel me gloda, ko zjutraj pripravljam zajtrk, ne da mi miru, ko pospravljam po kuhinji, bega me, ko zlagam oblačila, črviči me, ko kuham kosilo in okrog mene vadijo, pišejo nalogo, se prerekajo, iščejo izgubljene predmete, sestavljajo kocke, se igrajo z dojenčki, preizkušajo svoje telesne sposobnosti … Vdano vzdihnem, prav, pa naj bo, pa bom malo popustila … Nekaj časa ne grem na pevske vaje, spletna stran sameva, knjige čakajo …

A nesreča v meni narašča. V meni se oblikuje svareče opozorilo: eden od pokazateljev depresije je, da me stvari,...