Devete Beethovnove simfonije nisem bil nastavil nalašč med pogovorom, ki sledi. V lepem dnevu sem si je zaželel in to je bilo vse. Ko je simfonija že dalj časa tekla, je prišel prijatelj in z njim vprašanje, ki ga skoraj obseda: da smo po njegovi presoji že tik pred koncem časov. Sam sem mu ugovarjal in naj navedem bistvo najinih argumentov. Prijatelj: »Prvi dokaz: strah, ki je prevzel človeštvo in ki ne more biti večen, pred atomsko vojno, kar bi pomenilo katastrofo za planet Zemljo.«

Moj ugovor: »Danes si nobena država ne želi atomske vojne. Zaveda se namreč, da bi njena prva bomba sprožila odgovor, ki bi uničil njo samo. Od začetka atomskega orožja je minilo že več kot šestdeset let. Zakaj ne bi minilo še nadaljnjih šestdeset let ali šeststo brez uporabe te strahote, če bi se velesile držale politike razuma in strpnosti.« Prijatelj: »Znamenje konca vidim v dejanskem porazu astronavtike. Denimo, da bi zmogla znanstveno osvojiti naš sončni sistem. Ampak kam potem iz njega....