Gospod pisec Creda!

Z vašim razmišljanjem o izvirnem grehu se nikakor ne strinjam. Naj nam torej ta naš prelepi planet ne bo domovina, ampak izgnanstvo? In če nam je izgnanstvo, naj ga jemljemo samo pol zares, se pol zares trudimo in pol zares iščemo. Ateist naj bi se torej ves predal izboljševanju tega sveta, njegovemu tehničnemu in socialnemu napredku, poln vere v prihodnost, kristjan pa naj bi sedel ob strani, pasivno gledal delo nevernih in sanjaril o nebeški domovini? S takim odnosom do sveta bi se dejansko odtujil življenju, se zoperstavil napredku in se požvižgal tudi na socialni problem, ki bi moral biti za kristjana primaren. S takim »pregnanskim« gledanjem na svet lahko greš v samostan ali kartuzijo, nikakor pa ne v družbeno angažiranost, kaj šele v politiko. S takim gledanjem se ne moreš z vso dušo predati ne znanosti ne umetnosti in tudi ne tehniki. To bi pomenilo izbrati popolno družbeno pasivnost. Se vam ne zdi?