Foto: Jan Ciglenečki

Može, ki so v 3. in 4. stoletju v Egiptu zapustili življenje v mestih in se naselili v puščavi kot puščavniki ali menihi ter se odločno, pa tudi s kančkom humorja spoprijemali s preizkušnjami in skušnjavami, poznamo kot puščavske očete. V njihovih izrekih (apoftegmah), iz katerih veje brezkompromisna predanost Bogu, najdemo duhovno hrano za zadnje tedne postnega časa.

Zveri in kače

Oče Janez Kolobos je dejal: »Sem kot človek, ki sedi pod velikim drevesom in h kateremu prihaja veliko divjih zveri in kač. Kadar se ne more obraniti pred njimi, se hitro povzpne na drevo, kjer je na varnem. Tudi jaz tako delam: sedim v svoji celici in opazujem slabe misli, ki me napadajo, in ko jim nisem kos, se z molitvijo zatečem k Bogu, ki me obvaruje pred sovražnikom.«

Božja beseda omehča srce

Očetu Poemenu...