Vsakdanje hitenje prinaša v naše življenje nemir. Radi bi se ustavili, pa smo tako nemočni. Ob vsem zmanjkuje časa že za domače, za prijateljski pogovor, oddih v naravi … Težko se iztrgamo nenehnemu hitenju in se ustavimo, da bi se vsaj malo odpočili. Pa se upre naše telo, nastopijo problemi in težave z zdravjem, ne zmoremo več hiteti z drugimi, zaostajamo, iščemo strokovno pomoč in nemalokrat ostanemo sami in omagamo. Ostajajo pa spomini na otroška leta, lepa doživetja in pristna srečanja med nami, pa tudi z Bogom. Ko slišimo že dolgo pozabljen molitveni obrazec, nas preplavi mir, objame toplina in prebudi se hrepenenje. Radi bi se ustavili in začeli znova. Pa ni tako prepro­sto. Začnemo, pa nas okolica hitro posrka. Spet začnemo, vnovič omagamo. Sami ne zmoremo. Veliko laže je, če se za to odloči še kdo ali nas je celo več in se povežemo, se spodbujamo in si pomagam...