»Glej, nekaj novega bom narédil« (Iz 43,19).

Ljudstvo, ki je v babilonskem suženjstvu, hrepeni po odrešenju. Kar daje ljudstvu upanje, je nedvomno spomin na rešitev iz podobne situacije v času egiptovskega suženjstva. Bog, ki je že nekdaj pokazal svojo odrešenjsko moč, jo bo gotovo tudi danes. Toda vedno isti in zvesti Bog nikoli ne ravna po starem, ampak na nov način. Pot odrešenja, ki jo je Bog nekdaj utrdil, da se je ljudstvo čez morje in skozi puščavo rešilo v deželo obljube, dobi sedaj novo podobo. Puščava ni več kraj smrti in žalosti, temveč veselja in življenja, saj Bog v puščavo in pustinjo pripelje vode in reke, da vzbrsti življenje ter se porodi veselje živali in življenje ljudi.

Izhod iz hiše suženjstva je za Božje ljudstvo temeljna izkušnja Božjega odrešenja. Vendar sta izhod iz Egipta pa tudi izhod iz Babilona le predpodobi novega izhoda, ki ga Bog pripravlja v Jezusu. Bog, ki je nekdaj spremljal svoje ljudstvo, se ravno v Jezusu spušča v brezno človek...