Pred dvema dnevoma sem ga opazil prvič. Bila je trda noč, ko je po nevidni stezici pritajeno tekel v gozdu pred hišo. Vsakih nekaj metrov se je ustavil, da je preveril, ali je zrak čist, nato pa zopet drobencljal po svoji poti, mahaje z glavo levo in desno, s smrčkom sklonjenim k tlom. Na skrivnostnega obiskovalca sem opozoril tudi ženo. Čez pol ure ga je opazila tudi ona. »Orehe, ki si jih zadnjič stresel vevericam, je jedel,« mi je povedala. Prijela me je fotografska vnema, zato sem na fotoaparat takoj privil teleobjektiv in bliskavico, prazne baterije zamenjal s polnimi, postavil fotografski šotor in se namestil vanj. V šotoru sem ves otrpel čemel dve debeli uri, njega pa ni bilo. Na­slednji večer sem se zopet spravil v šotor in čakal. Raztroseni orehi v listju so samevali, njega pa od nikoder. Poklapan sem odšel v hišo. Kmalu zatem pa sem spet pomolil nos čez hišni p...