V spomin nedolžnim ljudem

Nekoč davno so po pogrebu »pomembni ljudje« modrovali, da posmrtnega življenja sploh ni, da je samo praznina – še tovariš Kardelj je o tem kljun otresal. A se tedaj oglasi maršal in jim reče: »Ništa se ne zna …«

Moje razmišljanje se navezuje na članek gospe Francke Kovačič, ki je tako občuteno opisovala problem Dražgoš. Ne glede na to, da je o tem veliko znanega, je še veliko tega, kar bi bilo treba postaviti na svetlo. Bolje bi bilo, da vsa leta ne bi obešali velikih zastav in izvajali ognjevitih govorov – Dražgoše so kraj skupnega žalovanja in molitve.

Sam sem pred davnimi leti prišel v Slovenijo iz Dalmacije, zdaj sem že v poznih letih, a se še vedno spominjam vojnih dogodkov iz otroštva in predvsem občutka groze, da smo bili sredi vojne običajni prebivalci povsem nezaščiteni – pred bombnimi napadi v Šibeniku, vpadi Italijanov po vaseh v zaledju, pred partizansko vojsko …

Glavni ideolog nekdanje skupne države Moša...