Zadnja leta, ko načrtno spremljam družinsko politiko po svetu, v sebi doživljam prave boje. Je bitka za družino že izgubljena ali pa sem se zgolj pustila ustrašiti (četudi prenekaterim) medijskim zgodbam, ki nazorno kažejo, da se v zahodnih državah in v nekaterih državah tretjega sveta odvija prava ideološka kolonizacija, na katero nas je že leta 2015 opozoril papež Frančišek: novo opredeljevanje družine, zakonske zveze in spola, brezbrižen ali negativen odnos do »nepopolnih otrok« in bolnih ostarelih, krhanje očetovske in materinske vloge v družini, kratenje starševskih pravic in svobode govora itd. Vsi ti fenomeni so vsekakor boleči in žalostni, saj v družbo prinašajo veliko zmede in trpljenja, toda sprašujem se, ali le-ti popolnoma izčrpajo realnost, ki jo danes živi družina? Hvala Bogu, še zdaleč ne.

Obrnem se stran od svetovnih medijev in samo pogledam, kaj vse se je v zadnjih desetih ali dvajsetih letih razvilo pri nas: veliko zakonskih skupin, programov za starše, dr...