Goreči grm
Goreči grm
»In glej, grm je gorel s plamenom, a ni zgorel« (2 Mz 3,2)
Za beduinskega pastirja je goreči grm morda nekaj vsakdanjega, toda Mojzesa, ki pase svojo drobnico na gori Horeb, v vsakdanjem dogodku gorečega grma nekaj zmoti. Grm ne zgori. Novost predstavlja »grm, ki gori z ognjem, ki ne uničuje« (2 Mz 3,2). Ogenj, ki je ob začetkih sveta predstavljal neobvladljivo in uničujočo silo, kot se da slutiti ob zaprtju raja, ko kerubi varujejo dostop z meči ognjenih plamenov, tokrat ne ogroža in ne uničuje, temveč zaznamuje Božjo navzočnost. Ravno ob Mojzesu zvemo, kako Bog varuje ljudstvo na poti in je na gori Sinaj in v shodnem šotoru navzoč pod podobo ognja in oblaka (2 Mz 40,38).
Ogenj simbolizira presežnost, neizpovedljivost Božjega obstoja in imena. Bog preprosto »je«. Boga, ki preprosto »je, je bil in bo« v polnosti, ni mogoče ujeti ali z njim manipulirati. Bog zato ne beži stran od človeka, temveč se človeku bliža, ne z obsodbo, temveč s potrpežljivostjo in žel...