Priznam, da me zabava – sem pač čudak –, da moram zaradi pravočasne oddaje članka o »materinskem dnevu« pisati na »dan žena«!

In je zanimivo to, da vse matere lahko praznujejo »dan žena«, »materinskega dne« pa ne praznujejo vse žene. In da ne bo pomote: to ni zabavno dejstvo. Sploh ne za tiste žene, ki bi rade bile matere, pa jim ni dano. Pa tudi za tiste žene ne, ki bi lahko bile matere, pa nočejo biti.

In so vse besede, ki sem jih do zdaj strpal v ta članek in hočejo po vsej sili biti zabavne, en velik »lari-fari«, če mislite, da je »dan žena« zgolj ženski praznik in da je »materinski dan« rezerviran le za mamice! Ne nazadnje: kot moški, mož in oče sem prisostvoval šestim porodom, s čimer za dvakrat presežem številko porodov, ki jim prisostvuje povprečna slovenska mamica. In živimo v času, ko zadostuje, da zgolj uradno izrazim spremembo počutja in rečem, da se mi zdi, da se moj družbeni spol razlikuje od biološkega, da sem torej ženska, in potem to uradno tudi se...