»K nam v hospic je prišla gospa in zdravniku samozavestno pripovedovala, kako se ona smrti ne boji, da ve vse o svoji bolezni, da pravzaprav ne potrebuje nobene pomoči, saj je že plačala evtanazijo v Švici. Pokazalo se je, da je njena samozavest pravzaprav oklep za strah, ki ga ni hotela pokazati svojim domačim. Bila je močna ženska, ki je kontrolirala svojo družino in vse na delovnem mestu, zdaj pa je bila nemočna pred dejstvom, da je priklenjena na posteljo in da ni ozdravitve. Nismo želeli spreminjati njenega mišljenja, saj ji je bilo dano na voljo, da sama pove, kdaj in kako bi šla. In – ni šla! Ostala je pri nas do smrti, veliko se je družila z vnuki. In na koncu je možu rekla, da je bil ta mesec pred smrtjo najlepši mesec njenega življenja!« pripoveduje s. Emanuela Žerdin.