Foto: OTO N NAGLOST

Tridesetega januarja je minilo dve leti, odkar je umrl moj mož Danilo. Spomin na čas njegove bolezni in njegovo poslavljanje je v meni in najinih štirih otrocih še zelo živ. Včasih zelo boleč, včasih pomirjujoč, včasih hvaležen, pa tudi vesel, saj smo se mu nasmejali tudi v bolezni, ker je ohranil svojo hudomušno naravo.

Ko se je zdelo, da je pri nas življenje po kar precej burnem mladostniškem obdobju otrok zaplulo v neko lepo, mirno obdobje, da nam res ne manjka ničesar, je bolezen potrkala na naša vrata: možganski tumor glioblastom in le še kratek čas življenja.

Resnica nas je vse zelo prizadela. Tudi moža, vendar jo je zelo moško in očetovsko sprejel, saj nas je on vse bodril in nam dajal upanje. Namesto da bi jadikoval, se je osredotočal na vse ob sebi in na neki način bolečino preusmeril v ljubezen in jo daroval. Zav...