»Iz oblaka se je zaslišal glas« (Lk 9,35)

Že v stari zavezi oblak, ki napolni svetišče ali pokriva goro Sinaj, predstavlja Božjo navzočnost ter obenem nedostopno skrivnostnost Boga (prim. 1 Kr 8,10; 2 Mz 24,15). Oblačni steber vodi Izraelce iz Egipta, jim kaže pot in spominja na navzočnost Najvišjega (prim. 2 Mz 13,22).

Na gori spremenitve se naredi oblak (gr. nephelē) ter obsenči učence. Abraham spi, pokrit z grozo in gostim mrakom, medtem ko Gospod sklepa z njim zavezo (1 Mz 15,12.17). Učenci v vrtu Getsemani spijo, medtem ko Gospod s človeštvom sklepa trajno zavezo (prim. Mr 14,41), na gori spremenitve učence prevzame groza, ko jih obsenči oblak. Gospod torej sredi teme in groze človeštva daje Sina v to večno in trajno zavezo, ki nima konca. Ob vnebohodu pogled na Kristusa znova zastre oblak (Apd 1,9), dokler ne bo ob dopolnitvi časa isti Sin človekov prišel na oblakih neba (Mt 26,64). »Ko pa mu bo vse podvrženo, se bo tudi Sin sam...