Hrvaški frančiškan p. Bonaventura Duda pripoveduje o drobnem, a zanj pomenljivem dogodku iz leta 1954. »Večer je, malo pred sončnim zahodom. Sam sem in počasi po ozki potki sestopam od svetega Damijana­ navzdol v umbrijsko dolino. Enkraten užitek. Dan se že močno nagiba k večeru. Okoli mene značilno umbrijsko rastlinje. Kmetje se vračajo z dela v svoje zaselke. Vse mi je nekako domače. Občutek imam, kot da bom vsak hip srečal samega svetega Frančiška. Toda glej – naenkrat se pred menoj pojavi neki fant. Pod roko skrbno stiska pravo svežo lubenico. Pribli­žam se mu in ga ogovorim: Kako pri vas rečete temu, torej lubenici? Zakaj jo imaš s seboj? Izvem, da je to večerja za njegovo družino. Koliko pa vas je? Osem. Kaj pa boste še jedli? Nič, samo to. V tistem času sem bil tudi sam v pomanjkanju, reven študent pač. Kaj dosti radodaren tudi nisem bil, bolj zase sem se brigal....