manica.ferenc@druzina.si

V soboto zvečer sem na televiziji naletela na pogovorno oddajo, v kateri je nastopila Jana Kerčmar Džuban, do nedavnega evangeličanska duhovnica v Prekmurju, ki je kot duhovnica odšla iz Cerkve. V pogovoru je spoštljivo do vernikov, duhovnikov, tudi katoliških, utemeljevala svoje dvome, spoznanja, dileme. Odprla je temo spolne zlorabe v otroštvu in, kar je pomembno, odpuščanja. Pogovor me ni pritegnil zato, da bi polemizirala – verjamem, da je dobro premislila, preden je naredila ta pomemben korak. Gotovo bi ji sama zastavila še kakšno vprašanje o tem, kako na njeno odločitev, da je prerasla meje institucionalne vere, gleda mož, ki je tudi sam duhovnik. Pa je to že druga zgodba. Pritegnila me je njena živahnost, odločnost, s katero je govorila o osebni veri, ljubezni, odgovornosti. Poudarila je, da ljudje radi pozabljamo, da so tudi duhovniki le ljudje. Izpostavila je težo in odgovornost duhovnega poklica. »Vse, kar duhovnik pove, je sveto,« ji...