»Včasih, ko gnijem v svoji temačni in vlažni celici, se zavem svobode, ki jo uživam zgolj zato, ker je Kristus z mano in ker v meni odmeva ta edina zapoved ljubezni. Tedaj se mi borci Islamske države zasmilijo. Po mili volji lahko prihajajo in odhajajo, a se mi kljub temu zdi, kot bi bili zaprti v notranji zapor, ki je veliko slabši od moje kopalnice. (…) Odločil sem se, da ne bom nosil orožja, na vsakega človeka sem skušal gledati naklonjeno, oprijel sem se molitve kot rešilnega obroča … in videl sem, kako so se moji rablji spremenili. Videl sem, kako so se njihova srca odprla.«