Da ne bi prehiteli samih sebe ...

Na blogu enega naših mladih duhovnikov sem prebrala: »mantra današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled … nimam časa«. Da, res prava mantra. Redki so, ki v norem tempu nekje med delovnim mestom in domom ne srečajo samih sebe in se včasih celo prehitijo.

Vse lepo in prav, dokler ta mantra ne postane tudi del besednjaka naših preljubih otrok. Kar slišijo, ponavljajo tudi sami. In tako postane to družinska mantra. Je res tako imenitno, da se člani iste družine, ki se imajo priložnost srečati šele v poznih popoldanskih urah, celo takrat nimajo časa drug za drugega? Nimajo časa skupaj obedovati, nimajo se časa pogovoriti o minulem delovnem dnevu, nimajo časa skupaj moliti. Nimajo časa se dolgo-časiti.

Zakaj pravim imenitno? Opažam, da je mantra »nimam časa« zelo pogosta tako rekoč povsod, kjer se starši pogovarjamo o našem družinskem popoldanskem urniku. Med seboj tako rekoč tekmujemo, kdo...