Štiri milijarde svetlobnih let: do takšne razdalje naj bi, kot sem zvedel, seglo človekovo prodiranje z mislijo v raziskovanju globin vesolja, sledeč poti sončnega žarka. To se pravi: sončnemu žarku je človeku uspelo slediti do omenjene razdalje. Kaj ta izraz pomeni, človek zasluti ob dejstvu, da sončna svetloba v eni sekundi preleti tristo tisoč kilometrov in če to razdaljo preleti v eni sekundi, kaj preleti v eni minuti, enem mesecu, enem letu? Tukaj se človeku zavrti. Misel mu obnemore. Tudi fantazija si ne more kaj. To so pač razsežnosti, kakršne zmore samo Stvarnikova roka. In to v fizikalnem svetu, ki je dostopen človekovim inštrumentom. Ali se to morda dogaja tudi drugje, v nefizikalnem vesolju? Mirno lahko rečemo, da se iste nepredstavljive razsežnosti dogajajo na primer na področju duha. Vzemimo na primer skrivnost Učlovečenja. Ali ne slutimo isto svetlobno razdaljo tudi v dejstvu, da Vsemogočni in Vsevedni preleti razdaljo iz večnosti v takšen cilj, kakršen je človeški org...