Rok je v novinarskem krožku dobil nalogo, da obišče najstarejšega človeka, ki ga najde v bližini. Po posvetu s sosedo Silvo, ki je res poznala vse ljudi, je sklenil, da se odpravi h Pekovim. Živela sta še oba, mož in žena; na koncu naselja sta imela ne samo hiško, ampak tudi njivo, ki sta jo upognjenih hrbtov še vedno obdelovala.

»Vse pridelava doma, nama ni treba nič v trgovino,« je rekla stara Valči. To bi bil zanimiv pogovor, vendar se je Rok namenil govoriti o starih časih, o katerih ni imel pojma, Pekova sta pa vse vedela o njih.

V stari kuhinji je pregledal starinsko pohištvo, štedilnik na drva, table na stenah, bogkov kot, solnico na steni – in se z očmi ustavil na preprosti knjižni polici, ki je zasedala celo steno.

»Veliko knjig imata,« je rekel.

»Ja, to pa, knjige so naše največje bogastvo,« je rekel Joža in z očmi pobožal polico.

»Za marsikaj nismo imeli denarja, za knjige pa vedno,« je ponosno dodal.

»In vse znava na...