Ob praznikih veliko slišimo o upanju, dobrodelnosti, sreči, ljubezni … Kako žalostno pravzaprav je, da ljudje potrebujemo praznike, da nas spodbujajo k solidarnosti, ko bi ta morala biti del našega vsakdanjika.

Ljudje vedno čakamo na pobudo nekoga drugega, da naredimo nekaj dobrega za sočloveka. Veliko je ljudi, ki bi lahko pomagali drugim, pa jim zaradi takšnih ali drugačnih razlogov ne. Skoraj vsak izmed nas bi lahko v nekom, ki je trenutno v težki situaciji, vzbudil upanje v boljši jutri, že z nasmehom, stiskom roke ali toplo besedo; človeku v stiski pa lahko pomagamo tudi z molitvijo.

Prav to se me je najbolj dotaknilo. Obiskala sem starejšo gospo, ki je že lep čas huje bolna. Pogovarjali sva se in med drugim je rekla tole: »Res je, da mi je hudo, a vem, da so zunaj ljudje, ki jim je v življenju teže. Zato skoraj nikoli, kadar molim, ne molim zase. Vedno se spomnim lačnih otrok v Afriki in drugod po svetu, ljudi brez doma, službe in družine, starih, ki samevajo...