»Tedaj mu je zaklical Gospodov angel iz nebes: 'Abraham, Abraham'« (1Mz 22, 1112).

Anže, Anže! Ali pa: Simona, Simona! In tako do konca vseh možnih imen in potem spet od začetka. Vsi smo poklicani. Poklical sem te po imenu, je rečeno v Svetem pismu. Ljubeznivo; vsak rad sliši svoje ime. A če sledi kaj mučnega? Z obema rokama bi si bila v otroških letih rada mašila ušesa, kadar je bil na vrsti evangelij o Abrahamovem darovanju Izaka. Predstavljala sem si svojega očeta gnati našega fantiča …; ne-mo-go- -če! Tega ata ne bi ne hotel ne zmogel. V Mojzesovi pripovedi se vse dobro konča in tako in tako vemo, da ima dogodek prapomen, usmerjen k Jezusu. Toda. Mar ne tudi na vsakogar od nas? Temeljno vprašanje je, ali smo se pripravljeni čemu odreči. Upoštevajoč reklame, ničemur. Udobju, trendom, dobičku, slastem, kaj šele imetju in karieri? Še časa je škoda; celo za obisk lastnih staršev! Odrekanje ni v modi. Samo enkrat živimo! Žrtvovanje je brezvezno. Stara zaveza ostaja daleč za...