2. postna nedelja

Če si kdaj vzamemo čas, da za nekaj dni izginemo v gore, je velika razlika, ali pri tem uporabimo žičnico, se z njo zapeljemo do zgornje postaje in od tam naprej peš nadaljujemo svojo planinsko pot, ali pa se z avtom pripeljemo do vznožja gore in se potem vzpenjamo peš. V tem primeru si počasi nabiramo v noge kilometre razdalje, hkrati pa tudi »višinske metre«. Najlepše se hodi, če prvi dan pridemo do planinske koče, ki je na kakih tisoč metrih nadmorske višine. Taka hoja je res utrujajoča in dolgotrajna, a če se ne pustite premamiti, da bi tekmovali z drugimi, kdo bo prej pri izbrani koči, ste bogato poplačani s čudovitimi razgledi, imate čas za opazovanje gorske flore in favne, čas za opazovanje mogočnih skalnih previsnih višin in drugega. Naša duša se spočije in je pripravljena na pogovor s telesom, ki hoče sklepati z njo vedno nove kompromise. Poleg lepe okolice lahko ob taki dolgotrajni hoji opazujemo tudi sebe, svojo notranjost, zmožnosti premagovanj...