Po prvi svetovni vojni je sovjetsko Rusijo prizadela huda lakota. Ko so Američani hoteli pomagati stradajočim, so jim leninistični oblastniki dejali, da tega ne morejo storiti kar tako, saj da je hrana orožje. Pozneje je marksistični partiji vdani dramatik oznanil, da je orožje tudi knjiga – in da jo je potemtakem treba vzeti v roke. Tako je bilo svetu vsiljeno pojmovanje hrane in duha kot instrument nasilja. Človekovo življenje je sredi takšne posurovelosti moralo postati nenehni divji boj, kajti napadeni so se bili prisiljeni braniti, če so hoteli preživeti in ostati nepotvorjena bitja. Ljudje pač nismo rojeni zato, da bi bili nekaj drugega, kot smo.

Ob oseki totalitarizma pred tremi desetletji se je zdelo, da je odklenkalo tisti razlagi zgodovine, ki je za njeno edino vsebino štela razredni boj. A kmalu smo se na Slovenskem soočili z novimi načini netenja trajnih vojn za večni mir. Številni so začeli le zato hliniti privrženost umetnosti, da so se lahko od tedaj na vekom...