Skladatelj Joseph Haydn (1732–1809) je v svojem zrelem ustvarjalnem obdobju sprejel svojevrsten izziv, ko je ugodil prošnji duhovnika iz andaluzijskega mesta Cádiz, da napiše oratorijsko glasbo za veliki petek. Haydn je bil namreč na Dunaju poznan po svoji dobrodušnosti, vedrosti in duhovitosti, kar je znal na preprost in umetniško premišljen način vplesti v svojo glasbo. Tudi globok odnos z Bogom, ki ga je spremljala resnična in trdna vera, je napolnjeval skladateljevo srce z veseljem in vedrino. Z enako hvaležnostjo je znal sprejemati tako vesele kot tudi težke okoliščine vsakdanjega življenja. Nekoč je zapisal, da se ob misli na Boga njegovo srce tako močno napolni z radostjo, da note kar same plešejo in skačejo s svinčnika na papir. Pisati glasbo o Kristusovem trpljenju je zato za Haydna pomenilo iti preko svojih ustaljenih glasbenih poti in tudi oblikovnih značilnost...