Kot otrok, ki je kljub svojeglavosti in upornosti izkusil brezpogojno materino ljubezen, sem želela nebeški Materi podariti vsaj nekaj v zahvalo, da sem se v študentskih letih po medžugorskih dogodkih spet vrnila nazaj k veri. Ker je Marija v svojih prikazovanjih v Medžugorju prosila za vsakdanjo molitev rožnega venca, za post ob kruhu in vodi ob sredah in petkih, za mesečno spoved in branje Svetega pisma, se mi je zdelo prav, da se po svojih močeh odzovem tem vabilom. Ker sta imeli mama in sestra podobne izkušnje in želje, je bilo vse veliko lažje, saj smo se med seboj podpirale in sodelovale. Velika spodbuda za duhovno življenje je bilo večletno sodelovanje na tedenskih seminarjih posta, molitve in tišine, ki jih je organiziral p. Slavko Barbarić v Medžugorju, kjer smo bili udeleženci z vseh koncev sveta. Pater Slavko se je poglabljal v pomen posta in nam ob Božji besedi, življenjskih pričevanjih in svojih izkušnjah razlagal pomen. Za post je raje uporabljal izraz življenje s kruh...