Smo v t. i. super volilnem letu: čaka­jo nas državnozborske, lokalne in županske volitve. Morda še kakšen referendum. Na eni strani jih vse pri­čakujem s strahom, ki je zrasel v preteklih letih, ko nam vladajo »vedno novi, a vedno isti«, ki menijo, da oblast pripada le njim. Menijo, da je njim in njihovim dovoljeno vse, kristjani pa smo ne samo drugo-, ampak zadnje­raz­redni državljani, katerim je potrebno odvzeti tudi osnovne človekove pravice (kot je npr. pravica do osnovnega šolanja pod enakimi pogoji). Ta moj strah dodatno raste ob vtisu, da je vse več tistih, ki nekritično verjamejo medijem, verjamejo (predvolilnim) obljubam politikom in menijo, da se tako ali tako ne da nič spremeniti. In ker se obenem zdi, da nas je vse manj tistih, ki ljubimo svojo državo, razmišljamo s svojo glavo in kritično presojamo slišano in videno.

Na drugi strani pa (kot večni in na Njem osnovani optimist) v to volilno leto vstopam z upanjem, podprtim z Gospodovim »Ne bojte se!«, ki je v Sve...