Vsako poletje nastane veliko škode zaradi toče. Če to opazuješ kot človek, ki živi vse življenje v mestu, je to sicer hudo, pa vendar ne tako zelo, ker se sam sploh ne zavedaš, kaj to dejansko pomeni.

Pripovedovali so mi o vinogradniku, ki je imel velik vinograd, od katerega je njegova družina tudi živela. Lani proti koncu poletja mu je ob neki hudi nevihti toča uničila ves pridelek. Zelo dober prijatelj te družine se je odpravil tja na obisk in premišljeval, kaj naj družini reče, da bi jih potolažil. Našel jih je ravno zbrane pri večerji in ko se je začel z njimi pogovarjati, je gospodar rekel: »Tokrat nas je toča res zelo, zelo prizadela. Do sedaj smo vsa leta imeli še kar srečo. Letos pa smo prišli mi na vrsto. Nič drugega nam ne preostane, kot da se s tem sprijaznimo in skušamo po najboljših močeh živeti naprej.«

Gospod, ki mi je to pripovedoval, je bil prijetno presenečen. Nič stokanja, nič samopomilovanja, samo čisto trezna ugotovitev stanja in kljub nesreči...