Ustnice preteklosti niso mrtve
in dela naših dedov niso odveč.
Bog sam se nas dotika po njih
s kristali njihove modrosti,
boža nas po zapisu njihovih besed,
poljublja nas z žlahtnostjo njihovih del,
hrani nas s sadeži z njihovih dreves,
iz njihovih korenin nam pošilja
milost v krošnje našega življenja.

Recimo Bogu hvala zanje!
Oni so oaze v naših puščavah,
polni vodnjaki za zalivanje naših vrtov,
so kot zvezde v naših nočeh,
so ogenj za prižiganje naših ognjišč,
nedokončane melodije našega miru,
prižgane svetilke v naših dušah
in učbeniki naše prihodnosti.

Recimo Bogu hvala zanje!
Saj nismo sinovi in hčere zveri in dreves
in ne usedline sončnega prahu.
Rojeni smo iz kulture naših očetov,
rojeni smo iz ljubezni naših mater,
rojeni smo, da ohranimo njihova dela,
da jih skupaj z Bogom dopolnimo,
da jih shranimo v ciborije in monštrance
in z njimi obhajamo naše otroke in v...