»Tako sem sama,« mi je na vljudnostno vprašanje, kaj počne in kako ji gre, pred dnevi zaupala gospa iz sosednje ulice.

»Ali ne živite več s hčerko in sinom?« sem se začudila.

»Še,« je prikimala.

»Potem niste čisto sami …«

»Formalno nisem, v resnici pa sem bolj sama kot kdajkoli …«

»?!?«

Na moj začudeni pogled in pomenljivi molk se je urejena gospa, upokojena profesorica na pragu osmega desetletja življenja, odzvala s podrobnejšo razlago.

»Hčerka je cele dneve v službi. Sicer pa, saj veš, da je bila od nekdaj karieristka in da je njena edinka večino popoldnevov preživela pri vas. Pa ne le zato, ker sta bili s tvojo nečakinjo sošolki, marveč tudi in predvsem zato, ker doma med tednom običajno ni bilo nikogar, ob vikendih pa je najraje potrkala na najina vrata, saj je vedela, da je tu njen drugi dom. Oziroma je bil, do nedavnega, dokler je bil moj mož, njen dedek, ki je imel odličen smisel za otroke, še živ. Odkar ga ni ve...