S prijateljico Ano imava blog Študentska mama. V najin e-poštni nabiralnik pride marsikatero sporočilo, vprašanje, prošnja za nasvet ali spodbuda. Vsakemu poskušava odgovoriti iskreno in iz srca. Včasih odgovoriva takoj, kdaj pa potrebujeva tudi kak dan, da urediva misli in poiščeva prave informacije. Bil je dan, ko sem bila, če povem čisto iskreno, utrujena od materinstva in iskanja časa za pisanje magistrske.

Na mail najinega bloga sem dobila dolgo sporočilo. Pisalo nama je dekle, ki ni zanosilo načrtovano in je spraševalo za nasvet. Zaprla sem računalnik in si rekla, da bo že Ana odpisala, saj sama nisem sposobna napisati spodbudnih besed. Čez nekaj časa je domov prišel tudi moj mož. Povedala sem mu za sporočilo in takoj me je vprašal, kaj sem odgovorila. Ko sem mu povedala, da še nič, me je takoj opomnil: »Petra, ali nisi ravno zaradi takih deklet začela z blogom? Vprašaj, če potrebuje pomoč, in lahko se takoj odpeljemo k njej. Tu gre za življenje!« Seveda sem se zjokal...