Voditeljica ene priljubljenih pogovornih TV-oddaj konča oddajo vedno na enak način. Ko vidi, da se čas za oddajo izteka, v prvi prosti sekundi reče »Imejte se fajn«, se izključi in špica na ekranu začne teči …

Ne glede na to, ali je bil v oddaji govor o plesu, pogrebu, o lepih ali manj lepih doživetjih, ona konča enako. Vsakič z istimi besedami. Gledalci ne vedo čisto zagotovo, ali reče tako ali malo drugače, kajti vse se dogaja s tako hitrostjo, da je skoraj nemogoče vsemu slediti v celoti. Prav zaradi te hitrosti in neverjetne rutiniranosti vseh, ki pri tem programu sodelujejo, postaja to vedno bolj moteče.

Medtem ko na ekranu teče »špica«, se vsi navzoči rokujejo, si čestitajo, se objemajo. V vsem tem glasbenem, besednem, zvokovnem in drugem »direndaju« čutimo, da bi režiserji radi gledalce prepričali, da je to tisto, kar misli voditeljica, ko sodelujočim zaželi, da bi se »imeli fajn«. A dejansko čutimo prav: čisto »fajn je«. Če se nam prihodnjič pridružite, se...