Foto: Jože Potrpin

Vladimir Truhlar

Sveto pismo
Nad dobroto prvih učencev
se proži mavrica.
(Le v množi pisanih barv
zna govoriti njen beli pokoj:
o temna, globoka,
kot vosek mehka modrina v njej!)

Glas, ki so ga v sebi
prisluškujoč nosili,
tiho pisanje Duha,
besede zelene doline
so pod lokom mavrice
v tišino polagali v svete knjige.

A vse, kar so mogli izreči,
je bilo kot skromen skalnat otoček,
ki se vedno zazira le v svet pod seboj:
v korale na robu voda,
v školjke in morske zvezde,
v gibko rdečkasto rastlinje,
tja, kjer se začenja
vesolje drugačnih oblakov,
drugačnih pesmi, sonc, poti.

Vse na otočku le v vodo strmi,
le školjke, alge, le morsko tišino
in luč govori.