Po križu sledi skupno kesanje vseh vernikov, ki po kratkem času v tihoti obsega splošno spoved zbranega občestva in duhovnikovo odvezo. Ta ni enako učinkovita kot pri zakramentu sprave. To je namreč priznanje osnovne človekove nevrednosti pred tem, kar obhajamo v evharistiji. S kesanjem se najlepše pripravimo na obhajanje svetih skrivnosti, ko pred Bogom ter pred brati in sestrami priznamo svoje grehe.

Vsak prizna, da je grešil »v mislih, besedah in dejanjih ter mnogo dobrega opustil«. Velikokrat pozabljamo, da greh ni le to, da nekaj naredim narobe. Greh je zavrnitev Boga in njegove ljubezni tudi v tem, da marsikatero dobro stvar opustimo. Papež Frančišek je v neki katehezi rekel, da se pogosto čutimo dobre, ker – kot pravimo – nikomur nismo storili nič hudega. V resnici pa ni dovolj, da bližnjemu ne naredimo hudega, ampak se je treba odločiti in narediti dobro.

Pri molitvi kesanja s trkanjem na prsi izrazimo notranje kesanje zaradi grehov, ki imajo svoj iz...